• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Od pandemije do evforije ...

... vmes pa še dve mojstrovini, prva s takšnim naslovom, druga pa s svojo vsebino. Ameriški novinar Michael Schuman je v svoji knjigi namreč mojstrsko za(ob)jel življenje in delo velikega kitajskega misleca Konfucija, ki še po več kot 2500 letih vpliva na številne vidike vzhodnoazijske družbe.

Jana Vagner

Pandemija

Mladinska knjiga, 2020

Razmere, ki jih na začetnih straneh tega psihološkega trilerja opisuje 36-letna prvoosebna pripovedovalka Anja, so nam žal postale še kako znane. »Nemogoče si je bilo predstavljati, da bi karantena trajala več kot nekaj tednov; po televiziji so govorili o 'začasnem ukrepu', o tem, da je' položaj pod nadzorom', da je' v mestu dovolj zdravil, da dostava živil poteka nemoteno'. Poročil še niso predvajali neprekinjeno, ni še bilo pasice z udarnimi novicami na dnu zaslona in neposrednih javljanj s čudno praznih ulic z redkimi mimoidočimi, ki so nosili gazo čez usta. Na vseh programih so predvajali zabavne oddaje in reklame in nihče se še ni zares prestrašil – niti tisti, ki so ostali notri, niti tisti, ki smo ostali zunaj,« opisuje, ko oblasti zaprejo Moskvo. Anja in njena družina – mož in najstniški sin iz prejšnjega zakona – sicer prebivajo nekaj kilometrov stran iz ruske prestolnice, na podeželju, kjer so kupili svojo sanjsko hišo. Tudi sicer se zdi, da dobro situirani družini nič ne manjka, tako z vidika materialnih dobrin kot medsebojnih odnosov. Vsaj dokler v umirjeno vsakdanje življenje ne poseže pandemija. Po tednu dni od razglasitve karantene zaradi usodnega virusa umre Anjina mama, že kmalu zatem pa so tudi sami prisiljeni načrtovati pobeg, pri čemer si za cilj zastavijo priti do lovske hiše na jezeru ob finski meji, do katere naj bi potrebovali le nekaj dni vožnje. Na begu se jim sprva pridružijo še soseda z majhno hčerko, Anjin tast in nekdanja partnerka Anjinega sedanjega moža Sergeja z njunim triletnim sinom, ki ju je Sergej zapustil prav zaradi Anje. Že to dejstvo lahko navede na sklep, da na njihovi poti ne bo šlo brez zapletov. Toda to se izkaže še za najmanjši problem. Iz ure v uro se jim pred njihovimi očmi odvijajo grozljive podobe; zaradi eksodusa pridobijo še nekaj spremljevalcev, s katerimi so prisiljeni preživljati dolgotrajno in mučno vožnjo, ki jih vodi skozi opustela in zapuščena mesta. Pot jim še otežujejo zimske razmere z neznosno nizkimi temperaturami in kupi snega; njihov konvoj naleti na prizore, ko še živeči prebivalci samotnih vasi na saneh tovorijo trupla svojih bližnjih, ki jih je pokosil virus, ali pod pepelom tleča naselja, saj so se oblasti odločile, da prebivalce preprosto iztrebijo. »Bali smo se pogovarjati, bali smo se celo pogledati drug drugemu v oči, saj nam je bilo jasno, da se nekje tam, čisto blizu, hkrati dogaja nekaj resnega in strašnega,« pove Anja, ki se sicer izkaže za eno od psihično najodpornejših oseb med enajsterico, ki si z mukami prizadeva priti na cilj. Po njenih besedah se v tem novem nenavadnem svetu med begom učijo neizprosnih zakonov s tem, da se odpovedujejo načelom, v katere so bili vajeni verjeti in so jih zagovarjali vse življenje. V novem svetu, kjer je edini cilj preživetje, se torej poraja vprašanje, kako v tako skrajnih razmerah sploh ostati človek; tudi za ceno življenja drugih ljudi.

Ob tem je še posebej zanimivo dejstvo, da je prvenec ruske pisateljice Jane Vagner izšel že »davnega« leta 2015, torej pred petimi leti, ko so svet sicer pretresale bolj ali manj lokalne epidemije. Čeprav gre za domišljijsko delo, pa Vagnerjeva okoliščine, v katerih se znajde prisilno združena druščina beguncev, opiše tako realno in slikovito, da se bralcu ni težko zamisliti in razmišljati »kaj pa če ...« Roman je bil v Rusiji in Franciji nominiran za več nagrad, po njem pa so posneli tudi televizijsko serijo. Nekateri literarni kritiki ga celo primerjajo z romanom Cesta Cormana McCarthyja, kjer je dogajanje prav tako postavljeno na zloveščo, temačno in apokaliptično cesto.

Ana Schnabl

Mojstrovina

Beletrina, 2020

Knjižna urednica in pisatelj se med procesom nastajanja literarnega dela zaljubita. Oba sta poročena in imata otroke. Zapleteta se v strastno ljubezensko razmerje, ki se razlikuje od njunih prejšnjih »aferic« za nekaj noči, za katere njuna zakonska partnerja sicer vesta in jih, vsaj navidezno, tudi prenašata; prav zaradi zavedanja, da bodo hitro minile. Na prvi pogled bi torej lahko šlo za še en sodobni ljubezenski roman, ki protagonista posrka v vrtinec nasprotujočih si čustev, če ne bi zgodba vključevala za Slovence ključnega zgodovinskega trenutka. Mojstrovina, ki je naslov dobila po romanu, ki ga piše profesor književnosti Adam, urednica Ana pa mu svetuje, kako ga izboljšati in nadgraditi, se namreč dogaja na sredini 80-ih let prejšnjega stoletja, ko se je začela porajati ideja o samostojni Sloveniji, ovaduštvo pa je bilo vsakodnevna praksa oblasti. Kako »racionalno« so nekateri ljudje gledali na svoje članstvo v komunistični partiji, zgovorno pojasnjuje odlomek, ki vplete Anine starše: »H kosilu sta občasno pritegnila tudi to ali ono osebnost iz Zveze komunistov Slovenije, katere člana sta bila; ne, ker bi hotela svojo hčer indoktrinirati v partijo, v katero je bilo mladini težko verjeti, temveč ker sta bila brezsramno pragmatična – kakršni so, pa naj bo to žalobno ali ne, vsi resnično odrasli ljudje. Tudi socialni kapital lahko prispeva k boljši kakovosti življenja, še več, na začetku profesionalne poti je obvezen, sta menila. In se, seveda, nista motila.« »Socialni kapital« je Ano resnično popeljal visoko – še v svojih dvajsetih letih je postala urednica v največji knjižni založbi. A za ceno »hudičeve pogodbe«. Svojima »ječarjema«, starejšemu policijskemu paru, je morala ovajati pisatelje s pretirano izraženim samoosvobodilnim razmišljanjem – in med njimi je tudi Adam, eden od sodelavcev iz kroga Nove revije, iz katerega se je širila zloglasna ideologija. Ujeta v precepu se je dobro zavedala, kaj pomeni »odstop od pogodbe«; ne le izgubo ugledne službe, temveč tudi širjenje vesti o njenem ovaduštvu ter posledično izgubo družbenega položaja in sramoto za celotno družino. »Hipokrizija je poseben zapor, se je naučila, zapor, v katerem se vsaka nagrada s časom sesuje v kazen (...) Hipokrizija je zapor, v katerem ti vsaka nagrada odškrtne pogum, s pogumom voljo, z voljo radost,« je še predobro spoznala.

Ljubezenska zgodba se razplete, kot se največkrat prešuštniška razmerja; a največji in najbolj hipokritičen – če si drznemo soditi – zasuk zgodbe bralca pričaka šele na koncu. In prav vprašanju »na kakšen način se ljudje srečujemo s samimi seboj in s svojo usodo, pa tudi to, kako ta srečevanja prenašamo, če jih seveda sploh znamo prenesti« se je v svojem romanesknem prvencu posvetila Ana Schnabl. Schnablova (1985), pisateljica in urednica, je slovensko literarno javnost nase opozorila s svojim kratkoproznim prvencem Razvezani, za katerega je leta 2017 prejela nagrado za najboljši prvenec Slovenskega knjižnega sejma kot tudi hrvaško literarno nagrado Eda Budiše.

Michael Schuman

Konfucij

In svet, ki ga je ustvaril

Beletrina, 2020

Biografijo o velikem kitajskem modrecu Konfuciju bi lahko razumeli tudi kot pripoved o tem, kako se gradi kult osebnosti – ali, v marketinški terminologiji, osebna blagovna znamka. Žal vsak, ki si želi in tudi z vsemi močmi prizadeva, da bi postal vplivna osebnost, tega morda še ne bo doživel za časa svojega življenja, bodo pa lahko njegovi nauki in spoznanja toliko bolj prišli do izraza, ko njegovo fizično telo ne bo več naseljevalo tega sveta. Prav to se je zgodilo s Konfucijem. Učenjak, ki je živel pred več kot 2500 leti, si je vse življenje prizadeval, da bi stal ob boku kitajskim vladarjem in jim svetoval, kako voditi cesarstvo in (ob)vladati ljudstvo. Čeprav so mu ti pogosto prisluhnili, pa niso izpolnili njegove velike želje pridobiti ugledno službo v javni upravi in s tem visok položaj. Kljub temu se je lik njegove skorajda mistične osebnosti ohranil in krepil skozi stoletja, celo tisočletja. Konfucijevi učenci in zvesti sledilci so njegove nauke sicer skorajda do neprepoznavnosti izmaličili in marsikatero obdobje konfucianizma ima prav malo skupnega z vrednotami, ki jih je zagovarjal. Nekaj od njih pa se jih je vendarle tako močno usidralo v kitajsko in pozneje vzhodnoazijsko kulturo, da danes vplivajo na celoten, globaliziran svet. Kako je prišlo do tega, je s pomočjo množice zapisov, mitov in legend ter pogovorov s poznavalci in raziskovalci modrečeve zapuščine preučil Michael Schuman, ameriški novinar judovskega rodu, poročen z Američanko korejskih korenin, s katero živita v Pekingu. Schuman, ki je študiral azijsko zgodovino in mednarodne odnose, o Aziji in globalni ekonomiji pa piše za časnik Wall Street Journal in revijo Time, se je s Konfucijem pobliže spoznal, ko si je njegova bodoča nevesta zaželela tradicionalnega poročnega obreda z globokim priklanjanjem, ki zahteva posebne telesne zmogljivosti. Prav priklanjanje, ki ga Azijci še posebej izkazujejo avtoritetam, od staršev do političnih voditeljev in nadrejenih v službi, je eden od tistih običajev, ki se jim zahodni svet najbolj čudi – a Schuman v biografiji o Konfuciju ponudi prepričljiv odgovor o njegovem izvoru. Kot tudi to, zakaj Kitajci in drugi vzhodnoazijski narodi tako cenijo starše, da jih nikoli ne bi poslali v domove za ostarele in za vsako ceno sami skrbijo zanje, ali zakaj še vedno tako močno prisegajo na ceremonije tudi v poslovnem svetu. Pomislite le na Netflixov dokumentarni film Ameriška tovarna (American Factory), v katerem je tudi prizor, ko v tovarni, ki preide v kitajsko last, vrhunec novoletne zabave predstavlja uradna himna podjetja s skrbno dodelano koreografijo. Po branju knjige o Konfuciju vam bo bolj jasno še marsikaj drugega o tej kulturi, ki se zdi tako drugačna od naše. Predvsem pa vam bo postalo jasno, od kod izvira nenasitna lakota Kitajcev po znanju in izobrazbi. Prav visoka raven znanja je po Schumanovih besedah v vzhodno Azijo pritegnila vlagatelje, ki so tamkajšnjo gospodarsko rast pognali v višave in pripravili delovno silo za tehnološke industrijske panoge, izjemno pomembne za sodobno mednarodno trgovino. Posledično so se vzhodnoazijski študenti začeli množično vpisovati na najboljše univerze na svetu. »Konfucijanec dvajsetega stoletja je ustrezal vsem vlogam, potrebnim za bliskovito rast – stoični tovarniški delavec, ves predan delu, prezaposleni podjetnik in vdan državljan, ki so se bili pripravljeni odreči takojšnjemu dobičku na račun večje, dolgoročnejše skupne dobrobiti,« zapiše Schuman in pri tem citira britanskega politika Rodericka MacFarquharja, da »postkonfucijanski ekonomski človek veliko dela in se trudi, veliko kupuje, še več pa prihrani«. Po besedah Schumana je bil Konfucijev vpliv azijskim družbam v veliko pomoč v tekmovanju z Zahodom, saj sta »želja po umirjenosti in uklanjanje avtoriteti, ki so ju vcepili konfucijancem, iz njih naredila lojalne, predane delavce, ki so bili primernejši za življenje in delo v sodobni korporaciji kot bolj individualistični zahodnjaki«.

Konfucijeva biografija je v prevodu Uroša Kalčiča še posebej dobrodošla v času širjenja novega koronavirusa iz Kitajske, ko se ponovno razširjajo ugibanja in napovedi o vlogi te države v globaliziranem svetu. V kompletu s knjigo Velesili umetne inteligence: Kitajska, Silicijeva dolina in novi svetovni red dr. Kai-Fu Leeja, o kateri smo pisali v 462. številki MM-a, predstavlja osnovo za razumevanje kitajske kulture – in s tem tudi vaših morebitnih bodočih kitajskih sodelavcev.

Petra Vladimirov

Evforija

233 kilometrov Pirenejev ob poti do morja

UMco, 2019

Ena od pozitivnih posledic prisilne družbene osamitve, ki sem jo zaznavala na svojih ustaljenih tekaških poteh, je (bilo) povečano zanimanje za rekreacijo. Družine na kolesih, bolj ali manj osamljeni tekači in jezdeci so se skorajda gnetli ob Savi, da bi užili svoj košček svobode na prostem. Povečano udeležbo na različnih tekaških tekmovanjih in maratonih organizatorji sicer zaznavajo že zadnjih nekaj let; morda bi lahko trdili, da je udeležba na maratonu, kot je ljubljanski, celo postala statusni simbol marsikaterega Slovenca. S tem seveda ni nič narobe, prav nasprotno, saj se tako »zdrav duh v zdravem telesu« prenaša na celotno družbo – in skrb za zdravje je v koronačasih na prvem mestu po vseh možnih raziskavah. Vse več pa je tudi posameznikov, ki se lotevajo skorajda nečloveških podvigov, 100- in večkilometrskih »ultratrailov« v vsakršnih vremenskih razmerah in okoliščinah. Med njimi je konec lanskega leta, ko je pri založbi UMco izšel njen knjižni prvenec Evforija, veliko pozornosti požela Petra Vladimirov, vzgojiteljica otrok z motnjami vedenja in čustvovanja, ki se je skupaj s tudi zasebno partnerico Žano Andreevo v drugo (prvič ji je načrte žal prekrižala skala na poti, ki jo je zaradi zloma noge prisilila v enoletno mirovanje in mučno fizioterapijo) podala na 233-kilometrsko tekaško preizkušnjo preko andorskih Pirenejev. Zgodbo o tem, kako sta premagovali ovire, Vladimirova prepleta s pripovedjo o šestdnevnem pohodu mladostnikov vzgojnega zavoda iz Kranja, ki so prehodili pot od Gorenje vasi do Pirana, vse skupaj pa začini s humorjem, pikrimi domislicami in iskrivimi domisleki. »Evforija ni tek. Tudi tekma ni. Je srečanje. S samim s seboj in tistim, kar je zadaj,« avtorica zapiše uvodoma in v knjigi odgovori tudi na vprašanje, ki se marsikomu najprej porodi, ko prebira zapise o zanje nepredstavljivem trpljenju in mukah, ki spremljajo tovrstne podvige. »Na takšnih preizkušnjah, ki te treščijo ob lastne meje, ki so hkrati temu tudi namenjene, ne pa kakšnim občim in vzvišenim ciljem, se odločiš vnaprej, da jih boš speljal do konca. In potem to narediš. Že preden se jih lotiš, moraš brez dvomov sprejeti dejstvo, da bo grozno težko, in marsikdaj je še nekoliko težje, kot si pričakoval v domačem fotelju, a podvig boš dokončal vsemu navkljub. Gre preprosto za to, da uresničiš tisto, kar si si zadal. To odločitev ponotranjiš kot neizpodbiten fakt in prepoveš si jo pretehtavati na sami poti,« je jasna. Na pomislek enega od mladostnikov, ki je sprva prepričan, da pešpoti do morja nikakor ne bo zmogel, pa odvrne: »Seveda boš. Samo ne smeš razmišljati o celotni poti. Kadar se lotiš nečesa velikega, nikoli ne smeš razmišljati o vsem naenkrat. Te bo pograbila panika. Razmišljaj samo o tem, kar je pred teboj, o majhnih ciljih. Zdaj greš na tale breg tukaj, potem greš dol, šele potem boš razmišljal, kako prideš na tisti hrib tam čez. Enostavno. Seveda zmoreš zdaj tale klanec. Vedno se osredotoči na tisto, kar lahko zdaj. Če je to le en korak, naredi en korak. Potem naredi drugega in tako naprej. In tako boš prišel do morja.«Svoje razmišljanje o doseženih ciljih pa sklene: »Cilj je le poslednje dejanje v nizu mnogih, prazno samo po sebi. Z vso veličino ga napolni opravljena pot. Žlahtnost se skriva v prepletu predhodnih dogodkov. (...) Cilj jih le zaključi in poveže. Postavi piko in zaokroži zgodbo.«

Velenjska knjižna fundacija, ki v Velenju že skoraj dve desetletji organizira književno srečanje Lirikonfest, je sredi aprila knjigo Petre Vladimirove razglasila za najboljši slovenski potopis, objavljen v letu 2019, in jo počastila s književno nagrado »krilata želva 2020«. Kot je med drugim zapisala strokovna žirija, v kateri so bili predsednica Sonja Porle, Urška Zupančič in Ivo Stropnik, si avtorica nagrade ni prislužila le s »privlačno napisano potopisno pripovedjo, temveč predvsem z dobronamernimi in sočutnimi sporočili, ki jih je brez patetike in moraliziranja vtihotapila v to zgodbo. Zato, skratka, ker je v damskem slogu pometla z vrsto splošno sprejetih predsodkov in odkrito neumnih prepričanj. Brez slednjih pa bomo nenazadnje lažje shajali tako na poti kot doma.« Dodajajo, da avtorica s svojim inovativnim pristopom postavlja nove smernice v slovenskem potopisu 21. stoletja in nas spodbuja, da stopimo izven svojega območja udobja. Knjigo vsekakor toplo priporočamo vsem, ki radi preizkušajo in presegajo svoje (domnevne) telesne in umske omejitve.

Recenzije so bile izvorno objavljene v MM468, junij 2020.