• Facebook
  • Twitter
  • RSS

Oblikovanje je predvsem komunikacija

Ljubitelji knjig so v preteklem mesecu zagotovo opazili podobo letošnjega literarnega festivala Fabula, za katero so poskrbeli v oblikovalskem studiu Pikto. Studio sta poleti 2017 ustanovila Nadja Ocepek in Jernej Stritar, ki uspešno vodita svojo ekipo in razvijata tudi lastno blagovno znamko Little Otja.

Pikto je manjši interdisciplinarni studio, ki svoje oblikovalske rešitve zagotavlja številnim naročnikom s področja kulture in gospodarstva. Foto: Črt Piksi, arhiv studia Pikto

Jernej Stritar je del slovenskega oblikovalskega prizorišča že več kot dvajset let. Najprej kot partner v oblikovalskem studiu IlovarStritar, nato samostojno, zdaj pa že skoraj tri leta deluje v Piktu. Nadja Ocepek, po izobrazbi umetnostna zgodovinarka, je svojo karierno pot začela v kulturi. Po tem, ko je več let delovala na področju kulturne dediščine, sodelovala kot soavtorica pri projektu Lutkovni muzej in vodila muzejski oddelek v Lutkovnem gledališču Ljubljana, se je odločila za samostojno pot in se pri tem povezala s Stritarjem.

»Pikto je manjši interdisciplinarni studio. Poskušamo namreč združevati čim bolj različna znanja s področja različnih strok. Sam sem oblikovalec vizualnih komunikacij, v širši ekipi imamo tudi industrijsko oblikovalko, tekstopisca, razvijalca spletnih vsebin, Nadja je umetnostna zgodovinarka ... Morda je to malce nenavadno za oblikovalski studio, saj naj bi bila to bolj značilnost oglaševalskih agencij, a v našem primeru takšen sistem deluje. Pikto je nastal zelo organsko. Začela sva kot posameznika na področju oblikovanja oziroma kulture, nato pa se je izkazalo, da potrebujeva več sodelavcev. Ustvarila sva ekipo in začeli smo delati širše,« se začetkov spominja Jernej Stritar.

Pravi, da v Sloveniji oblikovanje pogosto delimo na oblikovanje za področje kulture in oblikovanje za področje gospodarstva, pri njih pa delajo oboje. »Delamo za kulturo in gospodarstvo, je pa res, da so projekti, kakršen je literarni festival Fabula, vidnejši oziroma jih ljudje prej opazijo. Delo za gospodarstvo je opaznejše v ožjih krogih, kljub temu pa je zelo pomembno in nam pomeni velik izziv. Našim projektom bi težko pripisali določen slog. Mislim, da smo se sposobni lotiti zelo heterogenih projektov in se znamo prilagoditi potrebam naročnika. Sem mnenja, da je oblikovanje predvsem komunikacija,« pripoveduje Stritar.

Na vprašanje, ali si lahko »privoščijo« biti izbirčni in naročnika, ki jim iz katerega koli razloga ni všeč, tudi zavrniti, Stritar odgovarja, da tega ne počnejo. »Če že, bi morda projekt zavrnili iz etičnih razlogov, medtem ko drugih razlogov ne vidim. Zdi se nam, da če je naročnik že prišel do nas z nekim problemom, ga poskušamo tudi rešiti. Morda bo tole malce pomopozna primerjava, a vseeno: če si zdravnik, h kateremu pride pacient s težavo, ga ne odsloviš. In tudi mi želimo rešiti težavo, ki jo ima naročnik,« pravi.

V kreativnih nebesih

Sodelavca večinoma skupaj snujeta idejni del, nato pa se glede na naravo projekta odločita, kdo ga bo vodil naprej. Držita se načela, da si v studiu med seboj ne pripisujejo zaslug, ampak se trudita omogočiti, da vsi vpleteni prispevajo k projektu. Vsak ima svoja znanja in končni rezultat je skupek vseh. Sogovornika pravita, da se na nek način dopolnjujeta, čeprav si delo razdelita. Poleg tega, da oblikuje, Nadja večino časa skrbi tudi za vodenje projektov, Jernej pa pravi, da je po dvajsetih letih končno v kreativnih nebesih. »To pomeni, da sem nekoliko osvobojen dnevnega dogovarjanja z naročniki. Delno mi je prihranjen vsakodnevni stres, zato lahko v miru opravljam svoje delo.«

Najlepše je delati za tujino, živeti pa v Sloveniji

Ko ga povprašamo po stanju slovenskega oblikovanja, pove, da je trenutno v življenjski fazi, ko predvsem dela in se ne ukvarja toliko z drugimi. »V prejšnjem obdobju me je morda bolj skrbela »usoda« slovenskega oblikovanja, potem pa sem ugotovil, da te ne more skrbeti za vse na tem svetu. Prihajajo nove generacije, ki jih tudi mi poskušamo vključiti v svoje delo, saj menim, da studio, kot je naš, potrebuje nove, sveže pristope in energijo.«

Pogovor nanese tudi na »beg možganov«, ki pa se mu ne zdi zelo problematičen. Pravi, da se nekateri mladi dejansko odločijo, da bodo poskusili v tujini, a je tudi veliko takšnih, ki se vrnejo. »Vsakemu, ki je poskusil ustvarjati v tujini, je hitro postalo jasno, da tam ni nujno tako, kot si morda predstavljamo. Veliko jih pride nazaj, kar je za Slovenijo dobro. Ponavadi sicer vedno gledamo z vidika, da smo jih izšolali, oni pa so odšli in našo »investicijo« odnesli s seboj. A ko se vrnejo, pridejo polni izkušenj, mednarodnih povezav in so boljši, kot če bi ostali le doma. Slovenci imamo nekakšno zgodovinsko srečo in upam, da bo tako tudi ostalo. Še vedno živimo v delu sveta, kjer je kakovost življenja dokaj visoka. Pogovarjal sem se z ljudmi, ki so živeli v tujini ali pa imajo tam podjetja, in ti znajo povedati, da je še vedno najlepše delati za tujino, živeti pa v Sloveniji.«

Mala šola marketinga

Studio Pikto ustvarja tudi lastno blagovno znamko Little Otja. Gre za izdelke za dom in dekoracijo, namenjene sodobnim družinam, ki se jim poskušajo približati s pomočjo zanimivih podob in zgodb junakov iz domišljijskega Borovega gozda, s katerimi izdelke nadgradijo. Sporočilnost izdelkov, ki jih danes najdemo na policah trgovin, jim ni blizu, zato se od tega poskušajo nekoliko odmakniti. Z Little Otjo so prisotni na številnih fizičnih prodajnih mestih po vsej Sloveniji in na spletu, tako da veliko izdelkov kupijo tudi kupci iz tujine. Pravijo, da so odzivi odlični, želeli bi si le, da bi stvari potekale nekoliko hitreje. Znamki se za zdaj posvečajo toliko, kolikor jim dopuščajo druge obveznosti, pri čemer se zavedajo, da vsaka stvar zahteva svoj čas.

Stritar pravi, da je med spremljanjem Otje prišel do nekaterih zanimivih ugotovitev. »Sam se že vsa ta leta ukvarjam z blagovnimi znamkami, tudi v vlogi svetovalca. Ko smo sami začeli s tem »start-upom«, sem ugotovil, da se moramo še veliko naučiti. Z Otjo se v praksi učimo načinov, kako učinkovito komunicirati to blagovno znamko. Na nek način je to za nas mala šola marketinga, ki bi jo svetoval vsakomur,« pravi, Ocepkova pa dodaja: »Res je. Vse to lahko izkoristimo pri delu z drugimi naročniki. Kar se naučimo pri Otji, nam pomaga, saj lahko dejansko svetujemo iz svojih izkušenj.«

Naročnik mora vedeti, česa si želi

Pa si tudi sama želita čim pogumnejših naročnikov, ki jima pustijo proste roke pri snovanju oblikovalskih rešitev? »V bistvu niti ne. Ne nek način smo bolj zadovoljni z naročniki, ki vedo, česa si želijo. Lepo je, če nam pustijo proste roke, hkrati pa je dobro, da je naročnik pred prvim sestankom pripravljen, saj je potem naše delo veliko lažje,« odgovarja Ocepkova. Stritar se strinja z njo: »Rešitev za projekt, pri katerem imaš popolno svobodo, vedno narediš z nekoliko tresočo roko. Preveč svobode je lahko velika odgovornost. Eden od projektov, pri katerem smo imeli zelo proste roke, je na primer Fabula. Umetniška vodja Manca G. Renko nam je zaupala do te mere, da smo lahko ustvarjali sami. Poglobili smo se v idejo projekta in tako prišli do štirih edicij festivala, vključno z ilustracijami naslovnic knjig.«

Tudi ilustriranje naslovnic jemlje kot veliko odgovornost. »Ko ilustriram, se vedno sprašujem, kaj neki si bo o mojem delu mislil avtor. Doslej so bili vsi odzivi, ki sem jih dobil, dobri – ne vem pa, ali so bili resnično vsi tako zadovoljni ali pa je bila Manca tako diplomatska, da je z mano delila samo dobre,« se nasmehne Stritar. Ilustriranja se vedno loti tako, da z Nadjo knjige najprej prebereta in se o njih veliko pogovarjata, nato pa se loti dela. »Čeprav vsi poznamo rek 'ne sodi knjige po platnici', sva z Manco G. Renko že v začetku to nekoliko preobrnila. Sam sem namreč mnenja, da si dobra knjiga zasluži dobro naslovnico in Manca je poskrbela za dobro knjigo, jaz pa, vsaj upam, za dobro naslovnico.«

»Eden od projektov, pri katerem smo imeli zelo proste roke, je literarni festival Fabula. Umetniška vodja Manca G. Renko nam je zaupala do te mere, da smo lahko ustvarjali sami. Poglobili smo se v idejo projekta in tako prišli do štirih edicij festivala, vključno z ilustracijami naslovnic knjig,« pravi Jernej Stritar.

V zadnjem času so se veliko ukvarjali s tem, kako naslovnice knjig povezati z identiteto same Fabule. Na začetku so razmišljali, da bodo knjige ostale, identitete festivala v določenem letu pa se čez deset let ne bo nihče več spominjal. Nato pa so ugotovili, da je morda le vredno narediti korak bližje k podobi posameznega festivala, kar je vidno tudi na letošnjih knjižnih naslovnicah. In katera od letošnjih naslovnic je oblikovalcu najljubša? »Letošnja edicija Fabule je razdeljena na knjige, ki so bolj prežete s čustvi in z impresijami ter na knjige, ki bolj realistično opisujejo dogajanje. Meni osebno sta letos bližje knjigi iz druge skupine, in sicer Louisova Opraviti z Eddyjem in Novakova Cigan, ampak najlepši,« pove po krajšem razmisleku.

Skupnost krepiš tako, da jo vključiš

Med naročniki imajo precej takšnih, ki so z njimi že od samega začetka. Ena od njih je znamka naravne kozmetike Madres. »Naročnica mi je pokazala že izdelano podobo in me vprašala, kakšna se mi zdi. Odvrnila sem, da se mi sicer zdi v redu, a da bi jo sama naredila drugače. Ker jo je zanimalo, kako, smo se dogovorili za predstavitev in od takrat smo stalni sodelavci. Prvi izdelek so bili naravni dezodoranti v biorazgradljivi embalaži, česar mislim, da takrat, ko smo se tega lotili, pri nas še ni bilo. V podjetju, kjer izdelujejo embalažo, so se prilagodili željam naročnice glede dimenzij embalaže. Mi pa smo za njen ovoj izbrali visoko kakovostne ekološke papirje, ki jih med drugim izdelujejo z uporabo stranskih proizvodov citrusov, koruze, oliv, kave, kivija, lešnikov in mandljev – odpadkov, ki bi jih v industrijskih procesih sicer zavrgli. Seriji dezodorantov sta sledila še dva izdelka, čistilno olje in serum, za katera smo si izmislili tudi imeni – Madres Nova in Madres Nectar Noctis. Ker so nam vrednote znamke blizu, z veseljem sodelujemo z naročnico, hkrati pa poskušamo ohranjati celostno identiteto v podobi izdelkov,« je sodelovanje opisala Ocepkova.

Za blagovno znamko so delno prevzeli tudi digitalno komuniciranje. Zanimiva je na primer nova akcija »Lepota in vsi njeni obrazi«, v okviru katere iščejo povsem običajne ljudi, ki uporabljajo kozmetiko Madres. »Ne želimo si modelov in retuširanja, ampak želimo promovirati naravno lepoto in idejo, da smo lahko prav vsi obraz Madres – da so vsi obrazi lepi in edinstveni ter da lepota izvira od znotraj. Madres je ne samo blagovna znamka, ampak tudi skupnost, ki je iz dneva v dan bolj povezana med seboj. Sestavljajo jo edinstveni posamezniki, ki so že od vsega začetka prvi navdih pri ustvarjanju novih izdelkov. S to akcijo želimo skupnost okrepiti. To pa bi radi naredili tako, da jo vključimo, ne le, da ji nekaj sporočamo,« o akciji pravijo njeni snovalci.

Za projekt Madres so prejeli tudi dve nagradi – leta 2018 nagrado REGPAK za oblikovanje serije embalaž, leta 2019 pa priznanje za odlično slovensko oblikovanje Brumen 2019. Kljub temu, da imajo na svojih policah že kar nekaj nagrad, pa sogovornika pravita, da se na izbore redko prijavljajo, saj imajo preveč dela in premalo časa za to.

Izbrani projekti

Podobo Inštituta za patologijo (IP) so oblikovali z namenom približati sicer zapletene zdravstvene informacije splošni javnosti, inštitutu pa omogočiti sodobno in urejeno komuniciranje. »Iz dveh šestkotnikov, ki sestavljata znak IP, in osnovnih geometričnih form smo sestavili oblikotvoren vizualni jezik, denimo tako, da smo za vsak diagnostični laboratorij in oddelek izvedli lasten, vendar abstrakten znak. Prišli smo do dinamične in zapomnljive matrike identifikacijskih elementov. Vsebinsko smo na novo zastavili strukturo in način jasnega sporočanja na spletni strani in poenotili fotografije zaposlenih,« pove Jernej Stritar. Memorialni sestanki profesorji Janeza Plečnika so vsakoletni mednarodni simpozij in vizualni podobi zadnjih dveh so oblikovali prav v Piktu. Janez Plečnik, sicer brat arhitekta Jožeta Plečnika, je bil pomemben slovenski patolog. »Ob 50-letnici simpozija smo oblikovali obsežno knjigo, znotraj katere smo razvijali in se igrali z oblikovnimi izhodišči, ki smo jih zastavili pri podobi IP. Tako je denimo fotografija profesorja Plečnika znotraj šestkotnika, ki je lasten Inštitutu za patologijo,« pojasnjujeta sogovornika.

Hiša Marni (Marnie's House) je eden od Piktovih manjših projektov, a kot pravita sogovornika, jim je zelo ljub. Za njim stoji britanska družina, ki je prodala svoje stanovanje v Londonu in se preselila v Slovenijo. Kupili so staro domačijo v okolici Radovljice, ki bo enkrat v prihodnosti butični hotel. Nad Piktom so se navdušili zaradi izdelkov Little Otja, saj so si v podobo hiše želeli vključiti igrive ilustracije v sorodni barvni paleti.

Eirene je projekt oddelka za zgodovino na ljubljanski Filozofski fakulteti, ki s perspektive spola na novo razmišlja o obdobjih povojnih tranzicij v preteklem stoletju na območju severovzhodnega Jadrana. Osrednji element podobe je emblem, ki se navdihuje pri zgodovinskih podobah boja za svobodo. V sklopu projekta je nastala vrsta komunikacijskih gradiv. Pri Piktu pravijo, da je to projekt za specifično občinstvo, a zakaj ne bi tudi za zainteresirano strokovno javnost uporabili sodobnega načina oblikovanja?

Med naročniki studia Pikto je tudi slovensko podjetje Better, ki je bilo prej del Maranda, o čemer smo v MM-u že pisali. Ukvarjajo se z informacijsko tehnologijo v zdravstvu, prisotni pa so zlasti na tujih trgih. Zaupali so jim prenovo blagovne znamke in v Piktu priznavajo, da so imeli ob tem precej treme. »To je resna stvar, saj ne gre za nekaj, kar je »rezervirano« le za ljubljansko kotlino, ampak za projekt, ki je prisoten na tujih trgih. Poleg same odgovornosti je projekt zanimiv tudi zaradi tematike – informacijske tehnologije v zdravstvu. Tehnološko področje v zdravstvu je precej v zaostanku, ne le v Sloveniji, ampak na splošno. Če povem zelo poenostavljeno, je vizija projekta Better usmerjena v to, kako omogočiti pošteno in učinkovito uporabo zdravstvenih  podatkov v korist pacienta. Tehnično je zahtevno hranjenje in zbiranje podatkov od pacientovega rojstva do smrti, hkrati pa zagotoviti, da si teh podatkov ni mogoče prilastiti in si zagotavljati monopol na trgu. V Better si torej prizadevajo za izboljšave na področju digitalizacije zdravstva; prisotni so na štirih celinah in v petnajstih državah,« o svojem naročniku pripoveduje Jernej Stritar.